Nenad Vladic's Linkedin Analytics

Kdo je tvoj vsakdanji terapevt? Ni zdravnik. Ni psiholog. Je tvoj vodja. Delovno okolje ni ločeno od življenja. Je njegov velik del. In prav vodja, ki te sliši, ti zaupa in ti stoji ob strani, najpogosteje pomeni razliko med izčrpanostjo in rastjo. Med izgorelostjo in ravnovesjem. Med tem, da preživiš... ali pa zacvetiš. Dober vodja ni luksuz. Je nuja. Če si želiš rasti osebno in poklicno, pametno izbiraj svoje vodje. In če si ti vodja, se zavedaj moči in odgovornosti, ki jo nosiš. Tvoje besede in dejanja lahko pustijo trajno sled. Izjemno pozitivno... ali pa zelo bolečo. Po čem pa ti želiš, da se te ljudje spomnijo, ko pomislijo nate?

Nisem postal pohlepen, ker sem si cilje zastavil drugje. Mogoče tudi zato, ker so me starši tako vzgojili, da sem zadovoljen s tistim, kar imam, in ne s tistim, česar nimam. Problem pohlepa je to, da si življenje zastaviš prek svojih zmožnosti. Dokler živiš znotraj svojih možnosti, si zadovoljen in imaš dovolj denarja, imaš vse. Kakor hitro si postaviš želje po tistem, česar nimaš in česar ne moreš imeti, pa imaš težavo. - Ivo Boscarol v moji knjigi 𝗢𝗱 𝘁𝗮𝗹𝗲𝗻𝘁𝗮 𝗱𝗼 𝘂𝘀𝗽𝗲𝗵𝗮: https://lnkd.in/gh9b8t7

Ali berete znake ob poti? Ko sem na sprehodu po Zagrebu zagledal tablo z zapisom, me je ustavila. Nisem hitel naprej. Prebral sem. Zadihal. Razmislil. Koristno je prepoznavati realnost. Biti prisoten. Z namenom, da osvojimo umirjenost, motivacijo in fokus. Veliko se o tem govori, a kaj to dejansko pomeni? Ljudje pogosto živijo v preteklosti, kar prinaša frustracijo in obžalovanja. Drugi v prihodnosti, zato sta logična posledica strah in tesnoba. Oboje torej pomeni izgubljanje zdravja in časa. Le redki živijo v trenutku. Toda prav tu v sedanjosti so vsi odgovori in smerokazi. Kaj je zares pomembno in katero pot izbrati. Pa vi, kje živite? Včeraj, jutri ali danes?

Želiš imeti mojo knjigo Od talenta do uspeha? Z veseljem ti jo osebno podarim s posvetilom in si vzamem čas za klepet. V sodelovanju z izjemno Barbara Zacirkovnik sodelujem na dogodku, ki povezuje knjige, ljudi in zgodbe. Vabim te, da se nama pridružiš: 📍 Supernova Kranj v petek, 9. maj, 17:00–19:00 📍 Supernova Kamnik v soboto, 10. maj, 10:00–12:00 Kako deluje? 📚 Prineseš tri knjige, ki jih več ne potrebuješ. 🎁 In domov greš z novo, podpisano knjigo. Veselim se, da se bova srečala kot človeka - in ne kot stika. Prideš?

To ni knjiga z instant recepti. To ni priročnik, kako ugajati svetu. To je knjiga za vse, ki vedo, da nosijo nekaj posebnega, a še iščejo pogum, da to tudi pokažejo. Kot cvetje na zidu. Kot zgodba, ki išče pravi čas. Od talenta do uspeha https://lnkd.in/dJxsDbSN

Denzel Washington velja za enega najbolj strastnih bralcev v svetu filma. Ljubezen do knjig se je pri njem začela pri sedmih letih zahvaljujoč šolski knjižničarki Connie Mauro, ki mu je podarila prvo knjižnično izkaznico. Svetovala mu je, kaj naj bere. In branje ga je popeljalo do igralskega poklica. Na njen 99. rojstni dan ji Denzel ni poslal darila. Prišel je osebno. In z njo preživel ves dan. Tudi moja knjiga 𝗢𝗱 𝘁𝗮𝗹𝗲𝗻𝘁𝗮 𝗱𝗼 𝘂𝘀𝗽𝗲𝗵𝗮 govori o tem, kako pomembno je, da te nekdo vidi. Da ti nekdo odpre vrata. Da v tebi prepozna več, kot si v tistem trenutku vidiš sam: https://lnkd.in/gh9b8t7 Kdo je verjel vate, še preden si verjel vase? Se jih še spomniš? In koliko takšne podpore obstaja danes?

🎙️ Prvič kot gost v podcastu. Gostoval sem že na radiu in televiziji, a v podcastu še nikoli. Ko me je Jernej Picelj povabil, sem najprej okleval. Nisem bil prepričan, ali je to zame. Jernej pa je vztrajal: "Pridi, ljudje te morajo slišati, ker prinašaš popolnoma nove poglede." In sem šel. Stopil sem pred mikrofon in spregovoril o vsem tistem, kar živim in v kar verjamem: 👉 mindset in vrednote 👉 notranja motivacija 👉 talenti Hvaležen za to izkušnjo, da svojo zgodbo povem tako, kot jo čutim. Celoten pogovor si lahko ogledaš tukaj: https://lnkd.in/dEvwrgQU 💭 Pa ti – živiš svoje talente? In katere vrednote so tvoje sidro pri delu in življenju?

Kako si? Vprašanje, ki že dolgo ni več vprašanje. V času digitalnih orodij, KPI-jev in nenehne produktivnosti je postalo izlizana vljudnostna fraza. A prav tukaj, pri tem preprostem vprašanju, bi lahko začeli spremembe. Če si želimo manj stresa in več zadovoljstva, začnimo pri iskrenih stikih. »Kako si?« ni samo vprašanje. Je priložnost, da gradimo zaupanje. Prisluhnimo. Poskusimo razumeti. Ne zato, ker moramo, ampak ker nam je mar. To ni šibkost. To je moč. In pogosto ravno to, kar manjka ekipam, odnosom in družbi v celoti. Vprašanje torej ni, ali si produktiven. Ampak, ali si viden? Slišan? Povezan?

Če se začneš prepirati z nekom, ki ima v roki drek, se boš umazal tudi ti. On pa bo v tem užival. To je nauk, ki sem ga kot otrok slišal od očeta. Danes ga razumem bolj kot kadarkoli. V času povečanega egoizma in nestrpnosti je to nekaj, kar moramo ozavestiti vsi. Še posebej vodje, ki nosijo še večjo odgovornost. Vodenje ni odziv na vsak izziv ega. Ni dokazovanje, kdo ima prav. Je sposobnost ločiti pomembno od nepotrebnega in ohraniti kulturo, ki temelji na zaupanju. Včasih je največja moč v tem, da izbereš mir. Da ne reagiraš na provokacijo, temveč postaviš mejo z mirnostjo, ne z močjo. Ker ekipa ne potrebuje šerifa. Potrebuje zgled. Pa ti, znaš ostati nad situacijo, ko te drugi vabijo v konflikt? Kako to narediš?

Ko zaupaš istemu frizerju celo življenje… Na prvi pogled zabavna slika. Na drugi pa močno sporočilo. Zaupanje ne nastane čez noč. Raste počasi. Ko enkrat obstaja, gradi vezi, ki preživijo leta in spremembe. Enako velja za vodenje, mentorstvo, partnerstva in timsko kulturo. Zaupanje ni v velikih besedah. Je v doslednosti. V tem, da si tam znova in znova. Da vidiš človeka. Ga poslušaš. Podpreš. To je tudi temelj mojega dela s posamezniki, ekipami in organizacijami. Gradimo kulturo, kjer ni treba igrati vlog. Kjer si lahko to, kar si v resnici. Iz tega zrastejo najboljše ideje, odnosi in rezultati. Če iščeš nekoga, ki tvoj tim ne bo popravljal, temveč opolnomočil, se z veseljem povežem. Pa ti, komu najbolj zaupaš? In zakaj je zaupanja danes tako malo?

Enako velja za vodje. Ne poskušajmo spreminjati zaposlenih. Ne nadzorujmo, ukazujmo, popravljajmo vsak njihov korak. Bodimo zgled. Zaposleni ne potrebujejo popolnosti. Potrebujejo iskrenost. Pristnost. In nekoga, ki hodi pred njimi in ne nad njimi. Najboljša kultura nastaja znotraj posameznika. In se od tam širi na druge. Ne postavi se z navodili, ampak z dejanji. Torej… ne vzgajaj sodelavcev. Vzgajaj sebe. Ostalo bo sledilo. Zakaj je to tako težko razumeti?

Na Linkedinu ima vse lesk. Toda v resnici… se marsikdo sesuva. Popolni nasmehi, bleščeči uspehi, močni nazivi. Vse urejeno. Vse suvereno. Vse po meri embalaže. Zakaj? Ker embalaža prodaja. Z njo pride več prepoznavnosti. Več posla. Več potrditve. In tako številni igrajo vlogo, ki jim sploh ne ustreza. Navzven nasmejani, znotraj pa prazni. A ko predolgo igraš nekoga, ki nisi psiha in telo prej ali slej pošljeta račun. Posledice? Razočaranje. Tesnoba. Depresija. Izgorelost. Občutek nesmisla. Največ vredno je tisto, česar oko ne ujame: notranji mir, dobrota, integriteta. A prav za to je marsikdo slep, ker tega ne meri noben KPI. Vprašanje ni, kakšna je tvoja embalaža. Vprašanje je: kdo si, ko nihče ne gleda? Koliko ljudi si sploh upa odgovoriti na to vprašanje … in zakaj ne?

Rekli so mi »Krokodil«. Ne zaradi moči, ampak zato, ker nikoli nisem spustil svojih sanj. Sem René Lacoste. Preden je moje ime bilo všito na milijone majic, sem bil samo suh fant z loparjem… in s sanjami, v katere nihče ni verjel. Rekli so, da sem prešibak, da ne bom zdržal na igrišču. A vsak dvom me je naredil še bolj lačnega dokazovanja, da lahko eleganca in vztrajnost hodita z roko v roki. Zmagal sem na Wimbledonu, Roland Garrosu, Davisovem pokalu. A najtežji dvoboj? Pljučna bolezen pri 25, ki je skoraj končala vse. Moral sem nehati igrati. Nehal teči. A sanjati nisem nikoli nehal. Med okrevanjem sem ustvaril nekaj novega: udobno športno majico. Lahka. Z mehkobo bombaža. Z majhnim logotipom. Tisti logotip? Krokodil. Ker sem bil še vedno tu. Še vedno sem vztrajal. Smejali so se. »Kdo bi nosil majico s krokodilom?« A potem so jo začeli nositi prvaki. Lacoste se ni rodil na modni pisti. Rodil se je v bolniški postelji, z več vere kot moči. Zgodba Renéja Lacosta me vedno znova spomni, da prava moč ni v mišicah, ampak v tem, da ne odnehaš. O podobnih zgodbah pišem v knjigi 𝗢𝗱 𝘁𝗮𝗹𝗲𝗻𝘁𝗮 𝗱𝗼 𝘂𝘀𝗽𝗲𝗵𝗮 z namenom, da bi navdihnil vsakogar, da zaživi svoje talente: https://lnkd.in/dQ74wwEu Pa ti, ali živiš svoje talente? Kaj te drži pokonci takrat, ko je težko?